Aktualno človekove pravice dajatve Energenti Globalno

Komisarka za promet in njene ideje

Evropska komisarka za promet Violeta Bulc se je v svojem mandatu proslavila z vprašljivimi izjavami o samovozečih avtomobilih in branjem knjige, medtem ko avto vozi sam, pa o idejah o panevropskih cestninah in tako dalje (seveda s ciljem, da bi starejši avtomobili plačevali več, kljub temu, da jih večinoma vozijo ravno tisti, ki težje prenesejo povišanje cestnin — to je pa pač solidarnost ala Evropska komisija). Tokrat je postregla z novo izjavo v tem slogu: namesto prepovedi dizelskih vozil, bi kar enostavno uvedla cestnine za vstop v mesta.

Pustimo ob strani, da so vozila v prometu že tako ali tako obdavčena (preko dajatev, ki se plačujejo ob registraciji in preko drugih taks in cestnin), bolj je zanimivo to, da se komisarki zdi ukrep prepovedi dizlov v mestnih središčih “zelo neprijeten ukrep” oz. se se ji zdi cestnina za vozila pri vstopu v mesta “alternativa zelo neprijetnim popolnim prepovedim”.  Ob tem še doda, da ni prepričana, da bi bil brezplačen javni prevoz nujen za uspešno reševanje problematike čistega zraka.

Ob branju se nam tako poraja ideja, da pravzaprav nič, kar ne bi dodatno finančno obremenilo ljudi, ni najbolj zaželeno pri reševanju problema onesnaženosti povzročenega s prometom. Čemu bi dizle (in najbrž naposled še vse ostale motorje na notranje izgorevanje) prepovedali, če pa jih lahko enostavno pustimo in jim le zaračunamo pot? Namesto da bi res naredili nekaj za manj prometa v središčih mest (če že pustimo ob strani same izpuste), raje uvedimo še kakšno dajatev, da bo v razne javne blagajne priteklo več cekinov.

Če se je še kdo čudil, zakaj po Evropi narašča podpora gibanjem in strankam, ki se zavzemajo za MANJ Evrope, potem se ob takih predlogih najbrž ne čudi več. Tudi komisarkino vztrajanje, da je treba vse sisteme po EU poenotiti, se nam nekako zdi skregano z logiko, saj s tem posameznim državam članicam jemljemo možnost, da določene stvari urejajo po svoje (enotnost h kateri teži komisarka daleč presega enotnost federativnih držav, kaj šele nadnacionalne tvorbe, kakršna naj bi bila EU. Zvezna vlada v Washingtonu ne odloča o cestninah v Ohiu niti ne o državnih dajatvah v Alabami, še manj pa o tem, kako se ureja sistem odvajanja vode v Kaliforniji, medtem ko Bruselj teži ravno k temu. Še celo več, lokalni predpisi med raznimi mesti v ZDA se lahko razlikujejo do te mere, da kolesar v enem mestu sme voziti po pločniku, v sosednjem pa ne. Bruselj pa bi kar na ravni 28 držav poenotil vse kar leze in gre). Le težko se državljani sprijaznimo z dejstvom, da o tako vsakodnevnih problemih, kot so urejanje odvajanja deževnice, cestnine, pogoji za vstop v mesta, lokalni davki, celo premik ure in podobno, odločajo neizvoljeni predstavniki nekje daleč, daleč stran.

Foto: www.pixabay.com

 

Komentarji

comments

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *